Za Vena Pilona(1896–1970) je bilo celo rečeno, da bi lahko bil s svojimi deli najbolj
kakovosten predstavnik našega modernizma. Kajti s svojimi zgodnjimi slikami,
nastalimi predvsem v dvajsetih letih, je postal eden od izrazitejših
predstavnikov ekspresionizma pri nas. A ne le to, njegovi portreti so izvrstne
študije posameznikov in poleg osebnega likovnega sloga vsebujejo še izrazite
značajske posebnosti upodobljencev. Seveda tudi predvsem tiste, na katere je
bil kot slikar oziroma prijatelj pozoren. S tega stališča niso nič manj
zanimive njegove podobe žensk, pri katerih lahko najdemo razne splošne, a tudi
bolj prikrite vsebine in ki nam ponazarjajo odnos med moškim in žensko v
raznih, kompleksnejših poudarkih, ki so nasploh značilni za ta razmerja. Dvajseta
leta, tako pomembna za razvoj našega slikarstva, pa tudi grafike, kajti po
generaciji impresionistov so se pričeli uveljavljati še mlajši kolegi
modernisti, pa pomenijo pri Pilonu hkrati čas, ko se je skorajda nehal
ukvarjati s slikarstvom. V razmerah, v katerih je deloval kot slikar, se namreč
ni mogel tako uveljaviti, kot bi hotel, in kakovost del, ki jih je takrat
naredil, je bila šele pozneje prav ovrednotena, posledica tega pa je bilo
njegovo zmanjšano zanimanje za slikarstvo. Ajdovščina je bila zanj premajhen
prostor, zato se je preselil v Pariz, kjer pa je imel verjetno svoje slikarstvo
ob številnih predstavnikih novih likovnih tendenc za manj zanimivo. Kakorkoli,
v pariškem obdobju oziroma v naslednjih desetletjih se je več ukvarjal sfotografijo, nekaj zaradi zaslužka, pa tudi zaradi povsem estetskih ambicij.
Njegove pariške fotografije so pri nas že kar znane; vsaj med poznavalci. Pri
njem se, tako kot v slikarstvu, tudi pri tej likovni disciplini srečamo
predvsem s portreti, pa tudi tihožitji in študijami, pri katerih je izhajal iz
sodobne fotografije tistega časa, mnogokrat tudi iz konceptov nadrealizma.
Dela, ki bodo
predstavljena na tej razstavi, pa pomenijo kar precejšen odmik od tistega, kar
smo doslej njegovega poznali – gre namreč za v javnosti prvič predstavljene
fotografije, ki so bile narejena na velikih razdaljah. Nastale so v času, ki v zgodovini velja kot neprijetno, a hkrati
tudi optimistično. Gre za leto 1947, ko je bila vojna praktično s svojimi
sledovi še povsod, a upanje na lepše čase, je bilo že vendar čedalje bolj prisotno.
Tistega leta so se iz Francije v Jugoslavijo še vedno vračale skupine
izseljencev in ker Pilon ni imel urejenih vseh dokumentov, se je pridružil kar
njim, in pri tem pravzaprav ilegalno pripotoval v domovino. Na tem potovanju je
imel s seboj fotografski aparat in nastala je serija dokumentarnih fotografij,
ki so zasnovane z avtorjevim smislom za dogajanje, situacije, v katerih se
srečuje več figur in njihova komunikacija. Gre torej za posebno zgodovinsko
vrednost, ki je nadgrajena s Pilonovim smislom za likovno, v katerem se
dopolnjujejo slikovitost, neposrednost in harmonija.