četrtek, 6. marec 2014

Veno Pilon

Za Vena Pilona(1896–1970) je bilo celo rečeno, da bi lahko bil s svojimi deli najbolj kakovosten predstavnik našega modernizma. Kajti s svojimi zgodnjimi slikami, nastalimi predvsem v dvajsetih letih, je postal eden od izrazitejših predstavnikov ekspresionizma pri nas. A ne le to, njegovi portreti so izvrstne študije posameznikov in poleg osebnega likovnega sloga vsebujejo še izrazite značajske posebnosti upodobljencev. Seveda tudi predvsem tiste, na katere je bil kot slikar oziroma prijatelj pozoren. S tega stališča niso nič manj zanimive njegove podobe žensk, pri katerih lahko najdemo razne splošne, a tudi bolj prikrite vsebine in ki nam ponazarjajo odnos med moškim in žensko v raznih, kompleksnejših poudarkih, ki so nasploh značilni za ta razmerja. Dvajseta leta, tako pomembna za razvoj našega slikarstva, pa tudi grafike, kajti po generaciji impresionistov so se pričeli uveljavljati še mlajši kolegi modernisti, pa pomenijo pri Pilonu hkrati čas, ko se je skorajda nehal ukvarjati s slikarstvom. V razmerah, v katerih je deloval kot slikar, se namreč ni mogel tako uveljaviti, kot bi hotel, in kakovost del, ki jih je takrat naredil, je bila šele pozneje prav ovrednotena, posledica tega pa je bilo njegovo zmanjšano zanimanje za slikarstvo. Ajdovščina je bila zanj premajhen prostor, zato se je preselil v Pariz, kjer pa je imel verjetno svoje slikarstvo ob številnih predstavnikih novih likovnih tendenc za manj zanimivo. Kakorkoli, v pariškem obdobju oziroma v naslednjih desetletjih se je več ukvarjal sfotografijo, nekaj zaradi zaslužka, pa tudi zaradi povsem estetskih ambicij. Njegove pariške fotografije so pri nas že kar znane; vsaj med poznavalci. Pri njem se, tako kot v slikarstvu, tudi pri tej likovni disciplini srečamo predvsem s portreti, pa tudi tihožitji in študijami, pri katerih je izhajal iz sodobne fotografije tistega časa, mnogokrat tudi iz konceptov nadrealizma.

Dela, ki bodo predstavljena na tej razstavi, pa pomenijo kar precejšen odmik od tistega, kar smo doslej njegovega poznali – gre namreč za v javnosti prvič predstavljene fotografije, ki so bile narejena na velikih razdaljah. Nastale so v času, ki v zgodovini velja kot neprijetno, a hkrati tudi optimistično. Gre za leto 1947, ko je bila vojna praktično s svojimi sledovi še povsod, a upanje na lepše čase, je bilo že vendar čedalje bolj prisotno. Tistega leta so se iz Francije v Jugoslavijo še vedno vračale skupine izseljencev in ker Pilon ni imel urejenih vseh dokumentov, se je pridružil kar njim, in pri tem pravzaprav ilegalno pripotoval v domovino. Na tem potovanju je imel s seboj fotografski aparat in nastala je serija dokumentarnih fotografij, ki so zasnovane z avtorjevim smislom za dogajanje, situacije, v katerih se srečuje več figur in njihova komunikacija. Gre torej za posebno zgodovinsko vrednost, ki je nadgrajena s Pilonovim smislom za likovno, v katerem se dopolnjujejo slikovitost, neposrednost in harmonija.